ne maram grozljivk.
oziroma drugace: ne maram filmov, kjer pretiravajo s hektolitri krvi, letecih odrezanih udov in poskusajo najti najbolj nagnusen nacin za ubit cloveka.
kako sprevrzene morajo biti tvoje misli drugace, ce te rajca gledat kako nekoga mucijo, mu nezavestnemu prerezejo ahilovo tetivo, in ko se zbudi recejo, da lahko gre. tip se vstane in seveda potrga vse mozne vezi, tetive in misice blizu gleznja.
mogoce se opazi, da je bil zadnji film s taksno tematiko, ki sem ga celo do konca pogledala, hostel. iz davnega leta 2005. nekaj sem se potem se matrala z zago, ampak tega sem gledala po principu “dialoge se gleda, za vse ostalo je zadnji del blazine veliko bolj zanimiv in fascinanten”. drugi del sma s kolegico celo sle gledat v kino. ne vem, kaj tocno nama je slo po glavi ob nakupu kart, a se nikoli nisem bila tako zelo hvalezna za odmor na polovici filma.
da se o piscih teh stvari niti ne menimo. na cem TOCNO so ti ljudje, da se cesa taksnega spomnejo?? ce kdaj z njimi ostanem na kaksnem samotnem otoku, kjer je pomanjkanje hrane, se raje sama ustrelim, kot pa da vidim cesa vse so zmozni. jebiga, ideje ze imajo, sredstva bodo pa tudi nasli. dvomim, da bi se prvi spomnal kokos nekam porint al pa testirat proznost bananinih listov.
ce je v skupini se kaksen korejc je situacija pa sploh roznata. (</sarkazem>)
veliko raje gledam one klasike tipa the shining, psycho, birds, itd. tle se je vecina filam gradila na spletkah karakterjev in suspenzu preden se je karkoli zgodilo. glasba v filmih je takrat bila eden glavnih komponent filma, dandanes se gre za kri, nagnusnost in prodaje pravic do komadov.
aja, v kino dvor imajo ze cetrti maraton grozljivk.
“12 ur groze, gorja in gravza”.
jst bom v prvi vrsti.(</sarkazem>)